Pot čez Kozjak
V nedeljo 12.4.2026 smo se planinci PD Šoštanj podali na 4. etapo poti čez Kozjak. Na pot smo mahnili ob 7h zjutraj in proti koroški nas je čakala malo več kot ura vožnje. Naše izhodišče je bil kraj Sveti Primož nad Muto, natančneje cerkev svetega Primoža, za družbo na poti pa sta poskrbela tudi 2 lokalna vodnika iz dravskih planinskih društev.
Po uvodnem zboru smo se odpravili na kratko ravninsko ogrevanje, kaj kmalu pa smo začeli z vzponom na edini »vrh« našega izleta – Bricnik s 1017m.n.v, po katerem ima tudi planinsko društvo Muta Bricnik ime. Iz samega vrha ni bilo razgleda, saj leži v gozdu, zato pa smo se pred vrhom ustavili še na razgledni točki, od katere bi si lahko v sončnem vremenu boljše ogledali Dravsko dolino, njene kraje in vrhove Pohorja. Zaradi oblačnosti smo videli le nekaj zamegljenih podob, vendar nam je na pomoč priskočila informativna tabla s sliko. Po obveznem slikanju na vrhu smo pot nadaljevali do našega postanka, ki je bil pri turistični kmetiji Primož, v kraju Sveti Jernej nad Muto. Tam smo si privoščili malico, prijazni lastniki pa so nam pripravili kavo in čaj. Sedeli smo pod mogočno lipo in seveda smo se pozanimali o njej. Izvedeli smo, da je to 3. največja lipa v Sloveniji, stara preko 700 let. 2. največja lipa pa raste pri spodnjem sosedu. Je pa to območje očitno idealno za rast lip, saj gre čez to območje tudi Pot orjaških lip, katero smo tudi mi večkrat prečkali. Po okrepčilu smo pot nadaljevali proti dolini in se začeli spuščati iz višine 1000m v Bistriški Jarek, na višino 400m, kjer smo po 1 urnem spustu prišli do Sedelnikovega slapa, najvišjega slapa na Kozjaku, ki pada 23m. Sam slap se sramežljivo skriva v goščavi in dolgo zanj ni vedel nihče, le živali in domačini. Prečkali smo most čez potok Mučka Bistrica in se prebili do Bistriške doline, kjer smo imeli zadnji malo daljši postanek v Ekološkem parku Frančiškov gaj. Ta kraj je za domačine zelo pomemben, tako energetsko kot duhovno, saj so na tem mestu postavili dve kapelici, energetske točke in informativne table o samem dogajanju na tej jasi. Po pavzi pa smo krenili na najtežji del današnje poti, vzpon nazaj na 1000m do cervke sv. Simona v kraju Pernice. Pot nas je vodila večinoma čez gozd in celotni 2 uri vzpona strmina ni popuščala. Ob prihodu smo olajšani zagledali naš cilj in tudi avtobus nas je že čakal, potem pa smo se odpeljali nazaj v dolino, z novimi spomini in veseli da smo osvojili novi del Slovenije. Smo bili pa kar pridni, celotna trasa nam je vzela skoraj 6 ur, prehodili pa smo približno 14km.
Kaja Koželjnik
