Na turi z veliko začetnico
V nedeljo, 8. 11. 2026, smo šli planinci PD Šoštanj na turo. Se popravljam, na Turo! Ni kar tako iti na turo z veliko začetnico. Povzpeli smo se namreč na Gradiško turo. Verjetno ga ni slovenskega planinca, ki ne bi slišal, da tja vodijo klini in zajle, ferata. No, pravzaprav ne samo ena, temveč dve! Furlanova in Otmarjeva plezalna oz. zelo zahtevna planinska pot, ki smo ju prehodili in preplezali tudi mi.
Naše izhodišče je bilo v vasi Gradišče pri Vipavi, kjer smo si nadeli pasove, samovarovalne komplete in čelade. Pričeli smo s hojo do vstopa v ferato in ob tem že lahko poslušali komunikacijo ljubiteljev vertikal, ki so plezali v bližnjih večraztežajnih smereh. Mi smo se najprej usmerili na Furlanovo plezalno pot, ki so jo leta 1969 uredili vipavski planinci ter z njenim poimenovanjem počastili spomin na Frica Furlana, ki se je smrtno ponesrečil v steni Gradiške ture. Smer Furlanove ferate je preplezal in določil Otmar Črnilogar, človek tisočerih talentov (duhovnik, prevajalec (tudi Svetega pisma), profesor latinščine in grščine, slikar, plezalec, »zatreskanec v gore«, takratni predsednik PD Vipava), skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovim - Tonačem. Da je speljana lepo, s čudovitimi razgledi in po dobro razčlenjeni skali, smo se lahko prepričali sami. Tako tisti z že nekaj izkušnjami v vertikalah, kot drugi, ki so se s feratami na naši t/Turi šele začeli spogledovati.
Ko smo jo preplezali, pohvalili in se ji zahvalili za gostoljubnost, smo Furlanovo pot zapustili in se nekoliko spustili do vstopa v Otmarjevo ferato (ta je novejša, nadelali in otvorili so jo leta 2019), ki se imenuje - kako zanimivo! - po že omenjenem očetu Furlanove ferate, Otmarju Črnilogarju. Njegova misel nas je pozdravila v skalni vdolbini: »Bodite zvesti soncu, zeleni zemlji, tudi čarom teme, posebno pa sebi!«, ko smo bili že tik pod vrhom, do tja pa smo - tudi tisti, ki so se ferat spočetka lotili malce previdno, zadržano, sramežljivo, celo boječe - naravnost naužili čarov primorskih razgledov, lepot gibov naših gibčnih teles, užitkov plezanja ob dotiku skale in iskanju oprimkov, ki so bili na naše veselje »dobre šalce« ter seveda klepeta, kramljanja, dobre volje in veselja v družbi soplezajočih. Bili smo res prijetna skupina, ki smo se tako uigrano, kot smo se vzpenjali na goro, sedaj tudi spuščali v dolino. Tokrat smo lahko šli vštric, pot pa je minila v smehu, občudovanju kraške pokrajine, nejeveri ob misli, kako razprostrt je pravzaprav Nanos (katerega del je Gradiška tura) in mnogimi obljubami, da gremo prav kmalu spet na kakšno ferato. Se že veselimo!
Jerica Koren
.jpg)